Bil je sončen dan.
Dan, ko so se stanovalci zbrali v avli,
da bi skupaj krenili na potep
z invalidskimi vozički.
Počasi, korak za korakom,
so se odpravili proti Vrtcu Ciciban – enota Ajda,
kjer so jih pričakali otroški pogledi,
polni radovednosti in pričakovanj.
In potem – pesem.
In potem – smeh.
In potem – ples.
Vse je bilo lahkotno in igrivo,
kot veter, ki se sprehaja med cvetovi.
Otroci – razigrani.
Stanovalci – radovedni.
In vmes nekaj najlepšega:
toplina, ki ne potrebuje besed.
Ob slovesu – objemi,
mehki, iskreni, srčni.
In risbice – drobni darovi,
kot most med generacijami.
Ta dan so omogočili dijaki
Škofijske klasične gimnazije Šentvid,
ki ne prinašajo le pomoči,
temveč tudi bližino.
Bil je dan, ki ostane.
Dan, ki greje.
Dan, ki povezuje generacije med seboj.
