Spoštovana gospa direktorica,
mineva leto dni, od kar je najina mama Helena Čretnik v vašem domu.
Za njo in nas je bila to velika sprememba, ki smo se je zelo bali. Najbolj prizadete so bile njene sestre, saj se jim je zdelo, da bo mama v domu takoj umrla.
Mama je bila celo življene zelo navezana na nas domače in svoj dom.
Vsako popoldne, do večera ima obiske. Lahko rečem, da z njo v domu živimo tudi mi. Vidimo in slišimo zaposlene pri njihovem delu in pogovoru s stanovalci in sorodniki.
V prvem nadstropju ( zahod ), kjer je naša mama, je čudovito osebje. Ves čas delajo, pa vendar vedno najdejo prijazno besedo, pobožajo ali objamejo starostnika, se z njimi pohecajo. Kadar koli kaj potrebujemo, vedno pomagajo. Ko grem po hodniku slišim, kako se prijazno pogovarjajo v sobi, kjer hranijo stanovalko, ko je mama zbolela, so jo prišili v sobo pogledati, čeprav sem bila tam jaz. Tudi mama je rekla, da so jo prišli zvečer vprašati kako se počuti. Kadar kaj naročimo si vedno zapišejo in informacijo predajo drugi osebi.
Vse organizirane dejavnosti dopoldan in popoldan so pestre in zanimive.
Želeli bi napisati vsa imena strokovnih delavk in delavce. pa bi koga nehote izpustili. So pa vsi predani svojemu delu in delajo z velikim srcem.
Zato vsem skupaj in vsakemu posebej HVALA.
Dobro vzdušje pa se čuti po vsej hiši. Vsi zaposleni ( od recepcije, mimo bifeja in naprej )
pozdravljajo, so izredno prijazni, stanovalci, s katerimi se pogovarjam, o vseh govorijo pohvalno.
Pri maši sem se pogovarjala z gospo Dolničar in mi je rekla, da je sveta maša vsak teden zato, ker ta dom vodi srčna direktorica. Drugi domovi je nimajo vsak teden.
Za konec naj napiševa še nekaj o maminih sestrah. Čeprav jih je prizadelo, da smo dale mamo v dom, pa jo danes rade obiščejo in vse tri imajo vlogo za v DSO Bežigrad.
Hvala in vse dobro vsem,
Mateja Jarc in Irena Čretnik
